UGOTAVLJENJE PREDZNANJADiagnostika
Namen diagnostike ni le ugotavljanje predznanja (v smislu preverjanja, testa) ampak odkrivanje močnih področij (kjer je energija), ugotavljanje šibkosti (z namenom odpravljanja) ter skupno načrtovanje ciljev (osmišljanje učenja, interesi, potrebe učencev) ter načrtovanje poti (pogovor o strategijah učenja) do cilja. V nadaljevanju je nekaj primerov iz razreda.
MOJI ZAČETKI
Dokler učenci niso bili vajeni aktivnega raziskovanja je bil njihov odgovor na moje vprašanje Kako bi se učili? “Učitelj razloži na tablo, mi prepišemo, rešujemo naloge na tablo, mi jih prepišemo v zvezek.” Ob tem odgovoru sem se zamislila, saj se pri takem pouku učenci ne naučijo matematike oz. od njega odnesejo zelo malo. Učenci so mi nastavili ogledalo.
KAKO?
Novo šolsko leto, nov sklop vsebin, problem, izboljšanje znanja… se večino lotimo z diagnostiko predznanja oz. s skupnim načrtovanjem. Učimo se načrtovanja ciljev ter poti do ciljev. Kasneje iz načrtovanja skupine preidemo na posameznika, zlasti v fazi aktivnosti in dosežkov.
PRIMERI IZ RAZREDAPrimer 1
Učence razporedim v heterogene skupine, v katerih se pogovarjajo in napišejo nekaj o temi, kar vedo in nekaj, kar bi še radi izvedeli ali nekaj kar jih zanima.
- Kaj že vem? Kje sem že srečal ta pojem? Kje v življenju uporabljam…? Nariši kaj si predstavljaš o …?
- Kaj me o tej temi še zanima? Kaj bi rad izvedel? Kaj se želim naučiti?
PRIMERI IZ RAZREDAPrimer 2
V 6. razredu pri delih celote so otroci pri načrtovanju učenja ob vprašanjih: Kako bomo prišli do zastavljenega cilja? Kako se najraje učiš? Kdaj od pouka največ odneseš? povedali, da se najraje učijo v skupinah, delajo vaje, si pomagajo drug drugemu, želijo, da jim je učiteljica na voljo za pomoč, da delajo prilagojeno svojemu tempu učenja, da se lahko preverijo, če znajo (brez ocen).
Težave smo imeli pri postavljanju cilja (tega smo se v tem razredu lotili prvič) in načrtovanju učenja, ko so napisali:
- vse kar bo treba
- vse kar bo učiteljica dala
- vse kar se moramo naučiti
- kako naj mi vemo, kaj se moramo naučiti
- učil se bom tako, da bom delal naloge
- bom pridna in delala kar bo učiteljica dala
- bom redno delal domače naloge, ne bom klepetal in se bom učil.
Ob tem sem imela pravi izziv za načrtovanje naslednjih korakov. Odločila sem se, da bom uporabila tehniko D. Wiliama (kako behavioristične oblike preverjanja znanja uporabiti v formativni namen) in vzela preizkus. Vsaka skupina si je prebrala preizkus in se dogovorila katere naloge v preizkusu bi znala in označila za lahke, katere za težke. Ko smo se o tem pogovorili, samo odkrili močna področja in šibka, ki smo si jih postavili kot cilje učenja za naslednjih nekaj ur.
Nadaljnje učenje smo organizirali v skladu z željami otrok po delu v skupini, pomoč in podpori drug drugemu, učenju v računalnici ob igrah, didaktičnih igrah v razredu, preverjanju drug drugega o doseganju cilja (brez točk, ocen, več posameznih izdelkov, z učenjem dajanja povratne informacije v obliki nasveta, pomoči)…
PRIMERI IZ RAZREDAPrimer 3
V učilnici razporedim plakate z vprašanji ali na mize razporedim liste z vprašanji ob katerih se učenci pogovarjajo in napišejo nekaj o temi, kar vedo in nekaj, kar bi še radi izvedeli ali nekaj kar jih zanima.
- Kaj že vem? Kje sem že srečal ta pojem? Kje v življenju uporabljam…? Nariši kaj si predstavljaš o …?
- Kaj me o tej temi še zanima? Kaj bi rad izvedel? Kaj se želim naučiti?
Skupno načrtovanje se lahko nadeljuje ob razpravi v razredu ali skupinah:
- Kako bomo prišli do zastavljenega cilja (glejte poglavje Načrtovanje in diagnostika)?
- Kako se najlažje, najbolje, najhitreje naučimo?
- Kakšen prostor potrebujemo za učenje?
- Osebni načrti za delo in učenje.
