Za staršeFormativna pedagogika za starše

V zadnjem času je na moj naslov prišlo nekaj prošenj staršev, da jim na preprost način pojasnim, kaj je formativno spremljanje, ker se jim zdi, da njihova učiteljica tega ne dela prav.

Kar želim sporočiti in prikazati s tem prispevkom je, da ne gre za to, kar dela učiteljica, temveč za to, kar dela otrok, učenec, dijak in kako mu odrasli, starši in učitelji, lahko pri tem pomagamo.  Osnova učinkovitega učenja je namreč usvajanje veščin postavljanja ciljev, načrtovanja poti do cilja in evalvacije doseganja ciljev. Te veščine lahko otrok razvija v sodelovanju in dialogu z drugo (odraslo) osebo ali z zgledom. V šoli so to sošolci in učitelj, doma starši.

Pri formativnem spremljanju se otrok zaveda, kaj se uči, kaj je cilj. V sodelovanju z drugimi odkriva, da je poti do cilja veliko in da ima lahko vsak svojo. Nobena ni bolj ali manj pravilna,  še manj pa napačna. Zaveda se, da nas  izkušnje po različnih poteh do cilja bogatijo, ko si jih med seboj podelimo. Tako se spoznavamo, povezujemo in se učimo.

Pri formativnem spremljanju gre za proces, ki je pomembnejši od cilja. Gre za pridobivanje ter razvoj veščin komunikacije, sodelovanja, podpore, iskrene delitve izkušenj, avtentičnosti občutij ter doživljanj v procesu učenja. Pri tem nam lahko pomaga tudi Brezno učenja (Learning Pit). Slednje je učitelju, staršu in otroku v pomoč, ko se ob učenju sooča z različnimi čustvi. Npr. ko ugotovi, da nečesa ne zna, mu je neprijetno, kar je normalno. Vsi se tako počutimo. Pomembno pa je, kako se soočimo s tem.

Otrok se uči načrtovati samostojno pot do cilja in na njej spremljati svoj napredek. To pomeni, da vsak trenutek učnega procesa ve,  kje na poti do cilja se nahaja in kaj bo njegov naslednji korak. Pri tem išče, dobiva in daje povratne informacije, s katerimi si lahko pomaga pri evalvaciji napredka oz. doseganja cilja.

Na sami poti in na koncu poti učenec ugotavlja, ali je dosegel cilj, kako dobro ga je dosegel, ali zakaj ga še ni dosegel. Pri tem mu pomagajo merila oz. kriteriji uspešnosti. Z njimi lahko naredi samoevalvacijo in napiše samopresojo o doseženem cilju.

VLOGA STARŠEV V PROCESU UČENJA

Odrasli otroku lahko pomagamo pri postavljanju ciljev, načrtovanju poti in spremljanju na tej poti. Spremljanje pomeni, da otroci vedo, da smo tam in smo na voljo, ko prosijo za pomoč. Manj z nasveti, več s poslušanjem in postavljanjem vprašanj. Z njimi reflektiramo prehojeno pot, povabimo jih, da naredijo samopresojo.  To je veliko bolj učinkovito kot, da govorimo ali celo delamo namesto njih. Svetujemo le, ko smo za nasvet naprošeni. Predvsem pa otrokom pustimo delati napake, saj se iz njih največ naučijo. Neznanje mora biti v šoli izziv, zato otroci hodijo v šolo, drugače bi bili že v službah.

Kot mami mi je bilo vedno najtežje gledati, kako otrok ne napreduje in nič narediti. Zavedala sem se, da z neumešavanjem otroku omogočam pomembno izkušnjo, iz katere bo potegnil najmočnejša spoznanja. Npr.: ko je hči v osnovni šoli reševala matematične naloge tako, da je prepisovala rešitve, ali ko se je učila zadnjo minuto in bila ne uspešna, sem največ truda in vztrajnosti  porabila za to, da sem bila tiho. Imeti rad pomeni omogočiti spoznanje ter učenje iz izkušenj.

VPRAŠANJA V PODPORO UČENJU

Vprašanja, ki so vam lahko v pomoč pri pogovoru z otrokom o učenju ali o šoli, so:

• Kaj se učiš?
• Kateri cilj si danes dosegel?
• Kako veš, da znaš?
• Katero napako si naredil in kaj si se iz nje naučil?
• Katero povratno informacijo si dobil in kako si jo uporabil?
• Kaj ti je dobro uspelo, na kaj si ponosen?
• Kje lahko še izboljšaš?

Namesto: Kako je bilo v šoli? Koliko si dobil?, Koliko so pa drugi pisali? S tem jim damo pomembna sporočila o tem, kar nam je vredno.

Načrtujte pot do cilja skupaj z otrokom. Poznavanje cilja in poti za njegovo dosego, otroku ponuja vpogled v proces in olajša načrtovanje dneva, urnika učenja. Vključuje tudi stalno presojo, kje se trenutno  nahaja in kako daleč še ima do cilja.

Pot lahko načrtujete skupaj z otrokom in mu prepustite, da jo prehodi sam. Staršem lahko le občasno poroča (npr. zvečer ali ob koncih tedna). Tako pridobiva samostojnost in občutek zaupanja ter samonadzora v procesu učenja.

Omogočimo otrokom ustvarjanje dnevne rutine. Otrok ima pravico, da nečesa ne zna. Rešitev lahko poišče tudi sam, prosi za pomoč ali raziskuje.

Če bi se otroci učili samo to, kar že znajo, to ni učenje. Zato je škoda njihovega časa. 

Možgani se razvijajo, ko so soočeni z nalogami in izzivi ob katerih se zataknejo in iščejo rešitve. Ob lahkih nalogah, kjer otroci rešitev stresejo iz rokava, možgani ne “rastejo”. Možgani so mišica, ki jo je potrebno trenirati.

Kot učitelji in starši bodimo raje trenerji in ne sodniki (D. Wiliam). Sicer se izgubi zaupanje, posledično učenje ne teče več optimalno ali pa se celo zaustavi, ker si otroci ne upajo izraziti neznanja.

Ob ocenjevanju učenci pogosto iščejo le poti, kako bodo prišli do pravilne rešitve in posledično čim boljše ocene. Ne upajo si izpostaviti dilem ter izraziti neznanja.

Gojimo raje kulturo, kjer so napake dobrodošle, ker se iz njih učimo, rastemo in napredujemo.